»se s pravljicami Ele Peroci po drugi svetovni vojni pojavi v slovenski otroški literaturi svet, ki za predvojno otroško in mladinsko literaturo ni zelo značilen: pripovedovalka se izrazito postavi na stran otroka in njegove domišljije«

»Naše otroke moramo spet navaditi na pisalo in papir.«

»Lahko bi rekli, da je ustvarila izvirno različico sodobne pravljice, zajemala je iz doživljajskega sveta sodobnega otroka, ki z lahkoto vstopa v domišljijski svet, in se hkrati dotikala tudi njegovih stisk. V teh svojih realističnih drobnih črticah se je dotikala tudi iracionalnega sveta. Otrokovo igro na meji med resničnostjo in iluzijo je rahločutno vpletla v v čudovit literarni svet, po katerem jo vsi poznamo.«

»Želje otrok, ki pišejo pisma, so zelo različne, in marsikdaj srce parajoče, ko vidiš, da otrokom manjkajo tudi povsem osnovne potrebščine.«

»Ko je učitelj napisal na šolsko tablo naslov spisa, ki naj bi ga napisali v šoli ali doma, se je v meni utrnil trenutek pravljičnosti.«

»Pišem, pišem, pišem! / Ker mi misli / neverjetno hitro grejo, / pišem, kar zapišem.«

»Ko sva v vozičku vozili na sprehod mlajšo sestrico, se je Jelka nekega dne uprla in sestrice ni hotela več voziti. Sedla je na cesto in ni hotela naprej. Čez čas pa se je odločila. Šla bom, če mi boš kaj lepega povedala. Začela sem pripovedovati o muci.«

»Kot vidite, so razmere poleti še bolj zahtevne.«

»poleg dovoljšnega osebnega prostora in aktivnosti za zaprte pomemben vidik pri presoji ustreznosti pogojev prestajanja kazni.«